Igor Divković
Svijet
ide
gdje
svijet,
već,
ide,
on
hoda
pokraj
voda.
Svijet
se
draži
na
sitne
laži,
on
snaži
dok
bit’
traži.
Svijet
brije
na
što,
već,
brije,
on
se
smije,
sunce
ga
grije.
Svijet
magli,
muti,
melja,
on
vedri
nebo
želja.
Svijet
gazi
glib,
blato,
on
ore,
sije
zlato.
Svijet
krade
što
stigne,
što
znade,
u
njemu
tinja,
tek,
tračak
nade.