Igor Divković
Sunčica
i njene kruške
sunčaju se
potrbuške.
Pržina ih prži,
kvarca,
zlatno more
zlatom jarca.
Okrenu se,
sunce žeže,
obje ziba,
sila teže.
Obje ljulja
plavi val
obje žulja
bijeli žal.
Sunčica
i njene kruške,
dinjama bi
i bostanu.
Ne daj bože
tranzicija,
kakve jesu
nek’ ostanu.