Pismo Dragutinu Domjaniću, povodom 150, godišnjice rođenja
piše: Đurđa Vukelić Rožić
Velepoštuvani i dragi gospon Domjanić,
javlam Vam se z prelepoga Gornjega Moslavačkoga Sela. Godišče je 2025., moj dedo i ja smo v živlenje spratili sedmero dece; zdrave, pametne i školuvane. Imamo dve kravice, fanj živadi, pajceke, negda smo imali i dve kobile, a sad gazda naš gruntek obdelava z traktorom. Ze susedima sme si dobri, pomoremo jeni drugima gda je kakva gungula, a za svetke, svadbe, čehane i sprevode priberemo se na vrpu, po starinski…
Dragi naš pesnik, svet se je jako premenil otkad sem ja bila đak, a kam otkad ti se Ti rodil, pred 150 let! Navučniki i inžinjeri su zmisleli čuda, njurgaju o takozvanomu evolucijskomu mis-matchu¹ i globalizmu² kaj je zamenil kampanilizam³. Ko si je mogel takvoga kaj domisleti? Denes, više pol žitelev planete se gnezdi na asfaltu, a najvekši grad na svetu je Tokyo, ima deset put više priselcev nek cela naša prelepa Hrvacka zemla. Vuz pulitiku, zabavlanje lenčina je najbolše plačeni posel denešnjice, huncutari i galženjaki su svetske zvezde, mlatiju peneze ko dreš snope šenice, a pulitikanti kokošare kinč za sebe i svoje jato. To je globalni problem, nije ni nas zaobišel, makar smo pri repu svojega cajtgajsta. Vu vsemu tomu, žmefke je ostati svoj, kak je vu veršima pisal Tvoj cenjeni kolega August Šenoa, još dok si Ti bil dete.
Gospon Domjanić, po istine Ti pišem, čuda od kompjutora su tuliko toga premenili, mi stareši smo nepismeni vu te takozvane digitalne ere. Cela planeta je vlovlena v jenu veliku mrežu zvanu internet. Večina žitelev cele dane zuri v kompjutorske zaslone. Jednima je to posel, drugi spelavaju huncutarije, a trejti nekaj trže. Četrti prostituveraju sebe a bedaki to čteju i glediju, misleči da je zabadav, pozabivši na skupoču živlenjskoga vremena. Gda sem na paše z kravicam, na svojemu mobitelu morem gledeti morskoga cucka-bika kak plava okraj Sydneyske opere, morem brojiti pingvine na Antartike, klokane v Avustralije. K čemu te sveznajuče ekrane prispodobiti? Podsečaju na školske pločice, samo su osvetleni, delaju dan i noč i imaju svet na dlanu. Televizija je deset let stareša od mene, zdohađa se zaradi kompjutora. Od čega su naređeni ti stroji? Imaju tranzistore, a to su poluvodiči i pojačivači, i kaj ja znam kaj vse ne, a signali putuju radio valima. Vnuk Igor mi je o tomu pripovedal, su to za me Markovi konaki². A da je puno vsega na tomu internetu glupost i laž, to je. Još človek ni zmislel nekaj dobroga, a da to nije zloupotrebil.
V današnje doba gda se ide v rajz z cugom, primera radi, ne gledi se čez jobluk po te lepe naše Hrvacke, ne spomina se z putnikima, kak negda. Putem prenosnoga telefona domači ljudeki se spominaju z nekterim v New Yorku ili ze svojima v Nemčije. Deca ktera putuju v škole z cugom, zadaču vučiju putom na svojim prenosnim računalima. I ta čuda stalno nekaj računaju a zoveju se tableti i laptopi. V napredne Evurope, kak rečimo vu Francije, z vlaka joko ne stigne niš videti, am su to eroplani na šinama, praše i 400 kilometri na vuru. Mi, kaj da smo z torbe staroga vesmira opali.
Dragi naš pesnik, otrpeli smo germanizaciju i mađarizaciju, turcizmi su v kostima naše prelepe štokavščine i kajkavščine, Francuzi su se motali po Dalmacije, Talijanci su posijali svoj jezik na obale Jadranskoga mora. Denes, kak i sam vidiš v mojemu pismu, v naš domači jezik dotepleju se anglicizmi, i to ko zna kolko fel; jezik engelske elite, engelske sirotinje; basic English, fast English; velški, amerikanski, avustralski, briselski, holivudski… Negda su nas tlačili susedi, a otkad smo globalno selo, tlače nas vsi.
Ja bi se Tebe gospon Domjanić štela požaliti, vu velike brige sem za ovu našu šaku sveta. Prede su naši ljudi išli v Nemčiju naj bi si zaradili lepu pemziju i na domovine naredili hižu. Onda ta Nemčija več ni kaj je negda bila. Jedno vreme su vsi šteli biti amerikanci, a sad su i oni zišli z mode. Amerikanske senje zamenile su one japonske i kitajske. Naše hrvacke senje, dragi gospon Domjanić, zgube se v tuđim glibokim žepima, vtope v rukavima mokrim od suzah, kak i negda. Bokčija sme i denes. Primera radi, ak mi na našemu grunteku ne ranimo svinje, kravice i živad, i ne obdelavamo vrčak i jogradu, ne bu povrča i zimnice, trap i tavan ostanu prazni. Morali bi kupuvati egipatski krumpir i kitajski grav v marketima. Nemam ja niš kontra tega, nisu biljke krive kaj smo mi leni, a pulitika je takova kakova je. Mene i mojemu dedeku je domače najslajše.
Tu i tam, gda si počivlem od posla, guglam po internetu, naj bi bar malo razmela kaj se na svetu dogaja. Sad su vsima puna vusta umetne inteligencije!⁴ Nova pobožnost, i žnu straše sirotinju. Mislim si, kaj bi se ja išla zotem sekirati? Ak tu UI pošlem na vrt, bi mi znala donesti listek peršuna za juvicu i presaditi šalatu? Počistiti štalu i kravu oteliti? Posaditi pole krumpera i luka? Prefine bele kobase narediti ili moslavačku belu pitu s mendulama speči? Kak je pametna, morti bi z štapičima za ražnjiće lovila španjolske puže i servirala dedu za obed. Srednje ili reš pečene? Ne bi dobro prešla.
Velepoštuvani i dragi naš pesniče, čez živlenje sam stočila puni zdenec suzah. Rekla sam si, več nebum jokala. Čak ni na sprevodima. Ali, bar jedenput na teden se neko v našemu kraju reši žmefkoga živlenja. Žalostna, dugačka kolona v crnom vleče se putom ze sela, i prati mrtveca na groblje na bregu. Pred hižam, naslonivši se na lesu, pogrblene babice i derhtavi dedeki spračaju prošeciju. Po koga bu pokojni došel? Hodimo vuz blago na paši, niš ne zna i ne žalosti se. Jablani vuz potek nas z visokoga glediju, tice pršeju, zlecane z kakofoniju puzajuče pleh muzike.
Ja sem bez babice ostala ko malo dete, a se sečam, gda je mrela suze su me pekle kaj žeravka. Nis znala zakaj sirotu pospremleju tak gliboko v žutu zemlu, a neko mi je rekel da bu odsad vu nebeskomu cvetnjaku. Zamišlala sem ju nasmijanu, z velikim angelskim krilima, leteči k oblakima od plaveh potočnicah. A kad tam, još i dendenes pamtim lupanje čekiča, sused Blaž je zabijal čavle v nejni les. Sirotica ni mogla v raj odprhetati. Suseda nis trpela zaradi te negve rabote. Mislela sam si, v hižice je lepo toplo, ima mesta za vse nas. Babica je navek bila od koristi, kuvala je jela i pekla kruvek i gibanice za celu družinu, štrikala nam je šale i kape, štopala štumfe, krpala opravice, šivala fertune, heklala tabletiće, našivala stolnjake, tkala tepihe; jene minute ni bila za badav. Sega je nas decu navčila. Otec je išel na pilanu na posel, mati je bila na polu i z marvu. Babica je držala hižu i na nas vnučeke pazila. Išlo se naprvo. I zakaj sad ona nemre več biti z nami? Zakaj si ju je Svemoguči zel? Bolelo je. I kaj drugo nek jokati, gda čujem Tvoje reči, pesnik naš:
Za vsaku dobru reč,
Kaj reći si mi znala,
Za vsaki pogled tvoj,
Za vsaki smeh tvoj, fala!
Putem do groblja, pantamo i hramlemo, kak ko. Nekteri skuči zaradi žulev, nekterega žereju čukli i stiha je kune. Gda ženicu bole križa, cmuže ruku pod ruku z pajdašicum. Kolena nam hruščeju kaj pileće kosti v cučje gubice. Šantavi dedek zdihavle, vukuči nogu prepucanu v nekteromu harcu. Polavko puzamo na breg, trudni i puni reume, stiha se spominajuči o nemoči kaj je se nemremo rešiti. Na sprevod dojdeju pokojnikovi pajdaši i familija z celoga kraja, brojimo gdo je mrel, pošilamo pozdrave onima ktere znamo z škole, sajma, svadbi i prek rodine. A gda Tvoja prelepa popevka zaječi po tomu tužnomu bregu, i kamen joče. Držim, dobri naš Dragutin, ni senjal nisi da bu „Fala“ celo stoletje naša najdražeša domača popevkica igda, i ne samo nama kajkavcima. Fala Ti. I gosparu Vlahe Paljetku za prelepu ariju.
Tak malo dobroga
V živlenju tu se najde,
I če je sunce čas,
Za oblak taki zajde.
Fala Ti kaj si popevke slagal, i vučiš nas, ak svoju ljubav, dobrotu i strplenje podelimo z drugima, i mi smo v duše bogatejši, mrvicu lepši je svet za vse.
A ti si v srce mi
Tak puno sunca dala.
Kaj morem ti neg reć:
Od vsega srca Fala!
Držim da si se ko advokat i sudec nagledel ljudskoga jada i bede. Bokčije je žmefke i dendenes, zato volim tvoju popevku „Zviranjek“, žnu se lehšeše sople.
Puno veselja je vse,
Kud se popevka razleva –
Kada ja čujem tvoj smeh,
Vse mi vu duši popeva.
Na moj pedeseti rojsni dan, deca su mi daruvala knigu Tveh popevki. Sad je znucana, i makar Tvoje mile kitice znam skoro na pamet, volim ju čtati znova. Zamotana v tuhicu, skrita od sveta kaj pilek pod kvočku, po koji put prečitam si bar jednu pesmu pred spanje. Gda delam na jograde ili berem grav v kuruze sama, popevlem si Tvoje popevke. Makar sam dete drugeh cajte, čini mi se da hodiš vuz mene, držeči svoju ruku na mojemu ramenu. Lehkejše je z Tvojim rečima. A vidim, i moji vnučeki vuče Tvoje verše v škole. To mi je srčecu drago.
Gda čtem Tvoju pesmu „Ciklame“, istina me pikne v serce kak mač. Setim se Bashōa⁵ i negvoga haikuja o travami, pod kterima počivleju senje soldatov. Čez hištoriju, mladiči nikomu niš krivi ni dužni, vmirali su vu mrzline i blatu nečijega harca. Vmiru i dendenes. Elitisti, moguli, gnusi močneh spravišča, cucaju sirotinju kaj sklopi, čineči zmutnju i boje, bogateči se. Tuđu dečicu pošilaju na frontu, a svoje čuvleju v palačam. To je obšanost i černene ljudsko. Treba dete pod srčekom dugo nositi, roditi i odgajati. I poštivati.
Študiram si o Ernestu Hemingwayu, sedumnajst let mlad amerikanski karcni cajtungšmirer v doline reke Soče je bral dogodospise i dogovščine za svoj roman o Velikomu boju⁶. Pomagal je Crlenomu križu, z beciklinom je razvažal cigarete, čekuladu i hranu talijanskem soldatima, bil je šofer i vozil kola z ranjenikima z bojišča v betežnicu, i sam poranen. Jel on na ratiščima Italije, Slovenije ili Španije, zmerkal lepotu i tugu ciklamah na soldatskim grobekima? Niko ne bi smel po križalinami gaziti, to su senje mladih soldatov. Ti si leta 1917. nadrukal zbirku „Kipci i popevke“, med nima je i popevka „Ciklame, krvave ciklame“.
Kuliko je soldatov pod soldatčekima ostalo, dok su je doma čakali oci, deklice, žene, deca? Celo selo! Z poceka hiže mati na cestu gledela, z fertunom suze z lica brisajuči. Molila se naj se nejni sinek vrne domom živi i zdravi. A ak se nigda ni vrnul i ni čula glasa od nega, veruvala je, preplival je Dravu, prebegel v Južnu Ameriku, bu se javil. Mamice bu kartu poslal, kad-tad. Čtela sem na internetu, na Vuzem ovega 2025. godišča, na svetu se ratuje i vodi više nek 110 boritev⁷. Več dugo te broj ni menši od sto. A cucki rata i dale lajeju.⁸ Zemlica se neporočne kervi napije, a planeta zamata v cvetuče ciklame.
Po celomu svetu su boji
Na hiljade zmirom ih pada
I samo se širiju grobja
Prek zemlje i sela i grada.⁹
Predobri i dragi gospon Domjanić, fala Ti za vsaku Tvoju bezcajtnu reč istine. A gda si mi, domači, na čehane zapopevlemo „Popevke sem slagal, i rožice bral…“, to mi je kak da sem išla v ambulantu k doktoru, dobila punu torbu medecine i tri tedna toplic z terapijami. Osečam se mlada i lehka kaj vrapček. Fala Ti, mili pesnik naš!
——————-
¹ Mismatch – Evolutionary mismatch (engl.), evolucijska neusklađenost, također teorija neusklađenosti ili evolucijska zamka; koncept evolucijske biologije o neprilagođenosti ljudi i životinja, zbog naglih promjena u okolini.
² način gledanja na zbivanja i probleme u globalu
³ uski lokalni patriotizam
⁴ umjetna inteligencija (UI, prema engl. akronimu AI, od Artificial Intelligence), dio računalstva koji se bavi razvojem sposobnosti računala da obavljaju zadaće za koje je potreban neki oblik inteligencije; također oznaka svojstva neživog sustava koji pokazuje inteligenciju (inteligentni sustav). umjetna inteligencija. Hrvatska enciklopedija, mrežno izdanje. Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2013. – 2025. Pristupljeno 21.3.2025. https://www.enciklopedija.hr/clanak/umjetna-inteligencija
⁵ O, ljetne trave –
preostale od snova
hrabrih ratnika
Matsuo Bashō (1644. – 1694.) S japanskog preveo Vladimir Devidé.
⁶ Roman „A Farewell to Arms“, (Zbogom oružje), objavljen je kao serijal u Scribner’s Magazineu 1929. Iste godine otisnut je i roman. (SAD).
⁷ Geneva Academy; https://geneva-academy.ch/galleries/today-s-armed-conflicts
⁸ „The Dogs of War“, iz drame Julius Caesar, W. Shakespeara, III. čin, scena 1, (1599.), „Cry, ‘Havoc!’, and let slip the dogs of war“. Po romanu Frederick Forsytha (1974.) snimljen istoimeni film (1980.).
⁹ iz pjesme „Ciklame, krvave ciklame“
Manje poznate riječi: Prispodobiti – usporediti; živad – perad; njurgati – zanovijetati; gungula – metež; galženjak, huncutar – veseljak; kinč – dragocjenost; cajtgajst – duh nekog prostor-vremena; jobluk – prozor; vesmir – svemir; neporočno – nedužno; odprhetati – odlepršati; rabota – priprost posao; harc, karc, – rat; karcni cajtungšmirer – ratni dopisnik; dogosospis, dogodovščina – događaj; poranen – ranjen; zmerkati – osmotriti; sekirati – uzrujavati, brinuti; jokati – plakati; žmefko – teško; bokčijsko – sirotinjsko; verši – stihovi; pantati, hramlati, šantati – šepati; rodina – familija; cajtgajst – duh vremena; sopsti – disati; zdihavati – uzdisati; obšanost i černene – sramota; boritev – bitka; znucan – istrošen; soldatček, križalina – ciklama (Cyclamen europaeum); neporočen – nevin; odprhetati – odlepršati; bezcajtno – bezvremeno, medecina – lijek.