GDA ME TI POZABIŠ

Iz naše arhive/ objavljeno 07.02.2014.

Božica Jelušić

“Prije deset godina napisala sam svoju najemotivniju kajkavsku pjesmu, (“Gda me ti pozabiš”) često izvođenu, nagrađivanu, ali i mome srcu dragu (što se rijetko poklopi)”. I evo je ovdje!

Gda me ti pozabiš, kroh se bude zrušil,
vu mojoj bu krošnji začkomela ftica.
Odron se zesipal, potok bu presušil,
vu črnoj bu zemli posehnula klica.

Gda me ti pozabiš, se bu išlo v kmicu:
v črnu bu se melju obrnulo zrnje.
Iskalo bu joko zvezdu večernjicu,
a našlo bu samo puščavu i trnje.

Gda me ti pozabiš, starost me poišče:
z koščatem mi prstom pokuči na vrata.
Z mirnoga bu dvora kanjur zgrabil pišče,
Slosnulo se polje pod šajbom od zlata.

Nikaj ne bu celo, nikaj ne bu moje,
tri groša bu vredel svet scufgan i shabljen.
V Knjigi gdi pismena žarke krvi stoje,
ja bum čvrček drobni, skvrčen i pozabljen…

2004.