Igor Divković
Svome
bi
bogi,
malo
po
malo,
maznula
ponedjeljak,
kad
joj
se
dalo.
Kad
bi
se
zbudila
lake
ruke,
zdipila
bi
bogi
utorak,
bez
po’
muke.
Dan
po
dan
i
srijedu
klepne,
ćopi
je,
u
trenu,
dok
bogo
ni
ne
trepne.
Bogi
bi
ukrala
četvrt
četvrtka,
polovinu
petka
i
cijelu
suboticu.
Duge
je
prste
nedjeljom
štedjela,
da
li
bogo
drjemucka,
stalno
bi
gledjela?